Glas zvona vsebuje neko skrivnostno in čudežno moč. Zna se prilagoditi vsaki človeški duševni razpoloženosti. Mehanično iz zvona vedno izhaja isti glas, a kako so različni naši vtisi v duši ob raznih prilikah.  Nobeno drugo glasbilo nima v svojem naravnem glasu take harmonije in spevnosti kakor zvon. Tudi druga glasbila v naših srcih izvabijo veselje in žalost.  Tega ne morejo sama od sebe, ampak s pomočjo različnih glasovnih in ritmičnih sredstev.  Šele glasbenik iz njih izvablja to. Zvonu pa tega ni potrebno. Že v samem  njegovem glasu je nekaj nadčloveškega, nadnaravnega, nekaj božanskega. Posebno se zvonovi vtisnejo v našo človeško dušo, ko nanje igrajo pravi umetniki glasbeniki, ki jih imenujemo v  Sloveniji - PRITRKOVALCI. Pomembno je to, da gre za skupinsko muziciranje. Takega izvajanja, prav posebnih ritmičnih in melodičnih pesmi ne srečamo nikjer drugje na svetu. Ta navada sega daleč nazaj v zgodovino pred 16 st. in morda še prej v turške čase. Vsak pritrkovalec igra samo na en zvon. Iz njega izvablja glas z udarjanjem mehkega kemblja (priprave, ki visi v zvonu) ob naj debelejši del krila v notranjosti zvona.    Nešteti mogočni uglašeni glasovi pravega orkestra, treh ali štirih bronastih zvonov,  se širijo iz  lin nad našimi glavami po dolnji širjavi. Po dolinah in gorah se sliši njihovo radostno pesem. Njihov odmev seže v naše globine srca. Ko zvonar zavihti zvonove in pritrkovalec zaigra na melodije so zvočne. Pritrkovalci imenujejo pesmi zvonov  viže, štiklce, štuke, komade …  Pravimo, da zvonovi pojejo, imajo lep glas, se z nami veselijo in žalujejo. Vsak kraj je ponosen na svoje zvonove in pritrkovalce.  Zvonovi so edini človeški izdelek – glasbilo, ki s svojim prodornim glasom objame ves življenski kraj. So kakor glas nevihte ter groma, vetera, mogočena slapa  in reke, ki se steka v bučanje valov morja.   V današnjem času lahko rečemo, da je pritrkavanje še vedno edinstvena slovenska cerkvena glasbena kulturna umetnost. Kakor predniki jo moramo razvijati, gojiti in ohraniti našim zanamcem. Pritrkovalci so prav posebni glasbeni umetniki. Svoje glasbeno znanje si lahko danes pridobijo v pritrkovalski glasbeni šoli.  Slovenci smo vedno imeli prav poseben odnos do zvonov. S kakšno žalostjo smo pospremili naše zvonove, ko so nam jih pobrali za vojne namene. Še danes se starejši z grenkobo v srcih spominjajo teh dogodkov. To odvzeto bogastvo nam ni bilo nikoli vrnjeno. Mnogi zvoniki brez glasbe zvonov samevajo danes v dokaz te človeške morije.  Za zvonove je potrebno nenehno prav skrbeti. To strokovno nalogo in nadzor opravlja kolavdator (tehnični pregledovalec, ocenjevalec skrbnik in nadzornik za zvonove).Zvonovi so dragoceno edinstveno zgodovinsko glasbilo. Danes se tega žal mnogi ne zavedajo več. Vsak glasbenik pozna in je izučen o pravilni skrbi svojega istrumenta. 

Glasovi zvonov imajo še danes zelo pomembno nalogo v vsakdanjem življenju; povzdigniti praznike, vabijo  k sv. maši in k molitvi. Opozarjajo nas naj ustavimo svoje norenje in pridobivanje minljivih stvari. Prisluhnimo večni ljubezni ubranosti, kakor so ubrani v eno harmonijo nešteti glasovi v zvonu. Vsakič ko slišiš njihov glas pomisli na zahvalo za življenje in minljivost telesa. Ko bo obnemela pesem zvonov, z njimi utihnejo, umrejo naša srca in življenje.

Mark Česen